2016-11-01
V preteklih mesecih smo se dogovorili, katere vsebine bomo vključili v YCARE priročnik. Naše vodilo pri pripravi vsebin so bile potrebe, ki so jih svetovalci izrazili v raziskavi. Pri izboru so nam pomagali tudi svetovalci, ki delajo z mladimi, ki se srečujejo z radikalizmom, na področju zgodnjega odkrivanja. V nadaljevanju so podrobneje opisana poglavja, ki jih vsebuje priročnik.
V predstavitvenem delu (poglavje A) je podrobneje opisano, kako lahko sleherni strokovnjak v okviru svojega dela vpliva na preprečevanje širjenja radikalizma med mladimi. Najprej so opisane relacije, ki jih mladi vzpostavljajo s pomembnimi odraslimi v formalnih okoljih, nato še relacije, ki jih vzpostavljajo v okviru svojega neformalne socialne mreže, V obodbju odraščanja je potreba po občutku pripadnosti in sprejetosti še toliko izrazitejša, zato je za izgradnjo osebnosti ključnega pomena, kdo so pomembni odrasli, ki so del mladostnikovega vsakdana. Na tem mestu smo želeli izpostaviti, da lahko k preprečevanju zdrsa v socialno izolacijo ali radikalno združbo prispevamo vsi v družbi: tako starši, učitelji, zaposleni v nevladnih in vladnih organizacijah kot pomembne osebnosti v lokalni skupnosti. Posebna pozornost je usmerjena k temam kot so “etična socializacija”, pogovori o temah povezanih s težavami v šolo, vzgoji in potrebah, ki jih ima mladostnik v tem razvojnem obodbju. V nadaljevanju so opisane svetovalne in podporni storitve, ki so na tem področju na voljo v Evropi. Mladi potrebujejo jasne okvirje, ki jim pomagajo oblikovati njihove kratko- in dolgoročne življenjske izbire na različnih področjih, tako v času šolanja kot pri izbiri poklica, v družinskih ter partnerskih razmerjih in vsakodnevnih interakcijah s preostalim okoljem. Ponudba podpornih storitev mora slediti potrebam, ki jih imajo mladi v danem okolju izkazujejo, njihovo učinkovitost in prepoznavnost pa je potrebno zagotoviti s povezovanjem različnih strok.
V poglavju B je podrobneje predstavljen radikalizem. Najprej so pojasnjene nekatere najbolj pogoste dileme okrog definicij. Sledijoodgovori na najbolj pogosta vprašanja, kot na primer “Je radikalizem vedno povezan z nasiljem? “V kolikšni meri na razvoj radikalizma vplivajo določene družbene okoliščine?” in podobno. Metafora s stopniščem je uporabljena za prikaz procesa radikalizacije. V nadaljevanju so predstavljeni nekateri pomembni sprožilni dejavniki: bodisi z opisi konkretnih dogodkov, ki lahko sprožijo prepoznavne radikalizacije ali de-radikalizacije ali opisi okoliščin, v katerih se ustvarjajo pogoji za razvijanje pripadnosti: iskanje lastne identite, vzpostavljanje pravičnejših razmer, iskanje višjega pomena ali iskanje nove pustolovšine. Sprožilci nas lahko povežejo s primarnimi dehavniki tveganja, ki obstajajo v posameznikovem primarnem okolju. Poglavje B vključuje tudi razlago organizacijskih struktur radikalnih skupin in psihologijo delovanja posameznikov, ki delujejo samostojno (volkovi samotarji). Del B se zaključi s pregledom radikalne ideologije v sodobni Evropi: od skrajno desnih do skrajno levih in z opisom radikalnega islama. Čeprav obstaja veliko razprav o vsebini teh ideologij, je mogoče prepoznati nekatere splošne značilnosti.
Poglavje C vsebuje pregled skrajnih idelogij, ki se pojavljajo v posamezni evropski državi in opis trenda radikalizacije, s katerim se evropske države soočajo v zadnjih letih. Temu primerno obstajajo precejšnje razlike v strategijah in programih usmerjenih proti radikalizaciji, ki jih sprejemajo nacionalne vlade in sooblikuje nevladni sector. Poglavje C želi bralce informirati o strategijah, ki so jim v njihovi državi na voljo za boj proti radikalizaciji in jih informirati o strategijah, ki so jih razvili v drugih evropskih državah.
Poglavje D opisuje pristope in metode, ki se najpogosteje uporabljajo pri zgodnjem odkrivanju, intervencijskih ali izstopnih strategijah. Za prvega od opisanih pristopov, zgodnje odkrivanje, je pomembna dobra informiranost in opremljenost srokovnjakov/svetovalcev, ki delajo z ranljivimi posameznikov ali skupinami. To vključuje uporabo medkulturnega dialoga, spremljanje poltičnega dogajanja in razumevanje psihodinamiko mladostnika. Intervencijske strategije zahtevajo bolj premišljen in kontinuiran pristop. Te vrste strategij vključuje krepitev skupnosti, družinsko podpore in zagotavljanje alternativnih možnosti. Zadnja vrsta pristopa, izhodne strategije, vključuje vzpostavljanje programov in varnih mrež, ki so namenjene izstopu in ponovni reintegraciji nasilnega skrajneža/člana ali vsaj jih odvrniti od nasilja (umiku). Poglavje D pojasnjuje tudi, zakaj so potrebne različne strategije v različnih stopnjah vpletenosti.
Zadnje poglavje E vsebuje opise primerov dobre prakse. Če je poglavje D napisano bolj s teoretičnega vidika, vsebuje poglavje E opis konkretnih praks, ki so se izkazale za uspešne pri preprečevanju radikalizaciji med mladimi. Namen zadnjega poglavja je, da vas katera od praks navdihne in spodbudi k aplikaciji v lastno delovno okolje.